Pozdravljene soborke in soborci športnega življenja, strava bojevniki, ponosne lastnice zapestne garmin motivacije, instagramični zavratni/outdoor manekeni in ostali, ki ste v cvetu poletja kvalitetni nahajpani za plenjenje novih vtisov. Tokrat kanim naklofati par odstavkov o motivaciji. No, pravzaprav o pomanjkanju le-te. Ker je nimam! Sem brez!

Ja, vem, šefi extrem vitalovega uredništva me gledajo na pošev, ker bi moral zdajle na dolgo  nakladati, kje vse sem bil s ta lahkim Levotom (SL), ki so mi ga prijazno posodili,  pa ne bom. No, ajde, naj vam bo. Bajk je res epsko okreten, premore noro geometrijo in je prvi Specov XL, ki mi je zares, ampak zares prav. Desetka: peljal sem ga na vse zgodbe, ki jih znam, od blago skakaških do kvalitetno tehničnih.  Ampak bilo jih je malo. Dasiravno gre sam v breg.

Problem? Motivacija!

Jap, nekaj je v zraku letos. Pa ni virus. Kar ne spravim se na kolo, čeprav vem, da je to moj naravni habitat, ki me da v tisti meditativni zen; dasiravno štekam, da se s kolesarjenja še nikdar v skoraj dvajsetih letih nisem vrnil kisel. Tudi če me je z brega s pomočjo morfiju podobnih opijatov bezala jeseniška reševalna enota ne!

Ampak letos nekako ne gre. Kljub vedenju, da je to dobro zame in tiste, ki sobivajo s tečko.  Nekako raje delam in pijem svoj poletni pir, kadim čike, ki sem jih že velikokrat nehal, in se  - blago patetično, vem -  smilim samemu sebi. Na nek izprijen način uživam. In zavidam.

Komu zavidam? Zavidam lepo zrihtanim bajkerkam in bajkerjem, ki plujejo v svojo drugo, tretjo ali četrto sezono. Ravnokar so se naučili nastaviti rebound, bunny hop bo zdaj zdaj, odrinili svoj prvi dvometrski gap in komaj čakajo, da pridejo že enkrat v ta Livigno, Saalbah ali v Kočevje.

To je epsko obdobje vsakega zavratnega športa. Motivacija je trda kot najstnikov rog, krivulja učenja pohotno strma. Potentna leta učenja in usklajenih barv fajfe, pedal, nogavic, rokavic, bovdnov in čelade. Čisti libido.

Vsak dan klikaš po bajkerskih spletkah, primerjaš geometrije, ob pivu razpredaš o novih standardih gonilnih ležajev, komaj čakaš, da spet podaljšajo medosno razdaljo, predvsem pa točno veš, katere tri bajke boš fural v naslednjih petih letih.

Če bodo seveda pri ........(vstavi po želji) podaljšali medosno in podrli krmilni kot. In ja, obvezno izvedeš tudi prvi upgrade vzmetenja in viješ roke k vsemogočnemu, da te blagoslovi s placebom, da je vse, kar čutiš novega, v resnici tudi res.

Ampak po desetem bajku, ki je destkrat boljši od devetega, se tudi z marketinškimi vsebinami izzvani endorfini spletne onanije upehajo. Moj zadnji kup revij Dirt nosi letnico 2010 (Zlatko jih že 7 let hodi iskat. Zadnji opomin, Zlajo, če ne gredo v smeti).

Jap, bila so leta, ko sem naokrog bluzil s kotomerom in metrom in verjel, da je dokončna (od)rešitev skrita v premeru sprednje in zadnje osi. Pa v 27 in pol palčkih, ki jih je bilo prej samo 26, potem so pa imeli spet mlade in jih mora biti po novem vsaj 29, da greš skozi ta tretjo flet kljuko ta drugega trejla kot po tračnici, al' kako se že reče;) 

Lepo je biti zaljubljen, ampak vsaka ljubezen prej ali slej postane zakon. In vsak zakon potrebuje kvaliteten input, za katerega pa včasih ni motivacije. Ne spomnim se, kdaj sem se z bajkerskimi sopotniki iz starih dni nazadnje skoraj do bruhanja čustveno prepiral o tem, koliko znucane fajftenke so ravno prav trde fajftenke.

Pogrešam te cajte in premišljujem, ali naj si najdem nov šport, da me ponese tja do zadnjih uporabnih let telesa in duha. Še eno etapo torej. 

(Zdaj se grem pa s petnimi atomi motivacije spravit na bajk, in dokončam, ko končam. Mogoče spotoma dobim odgovor)

Uf! Tole, bratje in sestre, je to!!!  Tudi ko zaljubljenost postane zakon, je zakon še vedno lahko "zakon"! Samo spravit se je treba. Patetičn, a vendarle totalno res. In hvala bogu za možgane in njih sinapse in mišične spomine, da ne pozabijo tako zlepa. In odpuščajo gnojne dni;)

Verjetno sem res  prelen, da bi se na novo učil nekaj povsem novega. Mogoče si kupim malo daljši bajk in nove rokavičke, to je pa bolj ali manj to, kar potrebujem.  In spet po samo eni furi menim, da je to še vedno najboljša oblika gibanja po bregovih navzdol. Ajde, tudi navzgor, če maš Levota;) 

Je pa v tem, da kljub odsotnosti motivacije imaš nekaj svojega, četudi ni več novo,  en blazno odrešujoš občutek.

Občutek, da veš, da bo vse okej, ko se boš vrnil.

Se beremo, ko se vrnem.

Mikhail