Ker je bilo vreme suho a vetrovno, in imam rad odročne kraje sem se že novembra z bavarsko prijateljico Gabi pogovarjal o možnosti bivakiranja po novem letu. Podobno zgodbico sva izvedla že leto poprej na Insbruški Nordkette, kjer smo spoznali en kup ljudi, s podobnimi idejami.

V mislih sem imel daljno dolino na koncu Kuanertala na Tirolskem. Da bi celotna akcija stekla pa je bilo prvo potrebno narediti en pomemben postanek. Imel sem namreč pripravljene nove turne smuči a za njih nisem imel primernih kož.

Ker sem celo stvar seveda spet reševal zadnji trenutek sem bil srečen, ko sem se s fanti iz Extreme Vitala lahko hitro zmenil za montažo nove powderce in hkrati še G3 minimalist kož. 

Tako sem po kratkem ovinku preko Radovljice, kjer mi je Gregor zmonitral en par Salomon Shift vezi in lepo prirezal kože, za oba para smuči, drvel proti Tirolski. 

Po  "postanku" v magičnem bavarskem Siegsdorfu, sem že na vse zgodaj zatrobil pred blokom Gabi na severnem bregu reke Inn v Innsbrucku. Akcija! Vmes so se mi javili še prijatelji, ki so planirali drug biwak, ne tako daleč stran ve Sellreintalu pri Kühtaiju.

Sellrein je prekrasna turno oblegana dolina nedaleč od Innsbrucka. Po kolebanju med prevečimi opcijami naju je vseeno premamila odsotnost originalnega načrta. Kaunertal. 

Urco in pol pozeje sva se že vozila ob velikanskem fjordu zbirnega jezera v zadnjem delu doline. Tukaj se v zgornjem delu ceste k smučišču, cepita proti severu dve dolini. Ena teh dveh je Riffeltal. Ta je bila tudi optimalno izhodišče za vzpon na vhr Glockturm 3353m, s katerega južne strani vodi en krasen super strm kuluar, katerega sem imel nagledanega že dobro leto dni. 

Načrt je bil preprost. S seboj vzameva vse potrebno za basecamp. Šotor, spalke, hrano, kuhalnik in topla oblačila. Mojih 20 kg sva tako hotela spraviti na okoli 2500 m kjer bi si postavila še pred temo bajto, pripravila nekaj dobrega za pod zob in uživala idilo.

Vremenska napoved je bila ponovno zanimiva. Začelo se je s prekransim sončnim dnem. Za prihajajoč dan, je sicer bilo napovedanih par oblakov, a problematičen bi bil predvsem napovedan orkanski veter in nizke temperaturo okoli -15.

Vetra se nisem tako bal, ker vem, da je moj ekspedicijski šotor za to narejen, a temperatura -15 s prištetim windchillom pri 50 km/h bi lahko hitro postala problematična. Po dobrih dveh urah sva napredovala bolje kot pričakovano.

Svetlobe sva imela še dobre dve uri in tako sva se odločila, da se spraviva še  200 m višje. Vsak meter prvi dan, je en meter manj do vrha! Vedela sva, da bo veter pihal s severozahoda, zato sva na okoli 2700m višine našla eno veliko skalo. Ta bi predstavljala najin vetrobranski ščit. 

Nato je sledila postavitev kampa. Najprej sva morala pripraviti lepo ravno površino za postavitev šotora. Noben ne spi preveč rad poševno. Potem sva le to steptala s smučmi in začela postavljati šotor. Ironično, veter še vedno ni pričel močno pihati, zato sem neglede na to napel vse stabilizacijske vrvi in pokrbel da so bile dobro fiksirane v puhasta tla. 

Sonce je začelo zahajati in tako je hitro prišel mraz in veter. Na srečo sva bila dobro opremljena z Odlo majicami in Lekijevimi novimi Goretex Infinium rokavicami ki so mi super služile pri priravi kuhinje. Ne glede na situacijo si sam rad pripravim lepo kuhinjo, z mizico iz snega, zavetrinico, prostorom za hrano itd. Tokrat tega veselja na žalost nisma bila deležna.

Močan veter z sunki do okolo 90 km/h (kar sva zvedela komaj ko sva se vrnila domov) je kuhanje spremenil v pravo dogodivščino. Tudi moj super kuhalnik, ki je kos vsemu je rabil kar lep čas da je zagrel vodo. Postopek, ki sva se ga poslužila tukaj je bil prav zabaven.

Medtem ko je Gabi v predprostoru šotora bedela nad ognjem in posodo za vodo sem jaz na zunanni strani držal predprostor, da ga vetrovni sunki niso preveč premikali navznoter.

Temperatura je tudi že padla na -10 kar je pomenilo, da so  najini špinačni ravioli ostali, bolj hrustljavi :P. Tudi sir o katerem sva sanjala stopljenem na le teh je ostal trd. Neglede na to je po doglem napornem dnevu najin kuharski podvig imel kar gurmaske okus. 

Noč je bila zanimiva. Veter me je zapel z močnimi in tudi nežnimi sunki v spanec. Zjutraj še pred sončnim vzhodom je začela piskati moja Suunto Spartan ura. Zbudila naju je kot že ime pove na špartanski način.  Sledila je klasična jutranja procesija. A prva stvar je bila povezana z toplimi nogami z super mehke spalke in pancarji.

Ker je to bil prvi bivaški podvig z mojimi novimi Lange XT Free 130 pancarji nisem točno vedel kaj me je čakalo. Spomnil sem se podviga s kolegom Gašperjem v Pitztalu par let poprej, kjer je moral počakati, ker noge ni dobil v premražen pancar.

Na srečo to pri Lange XT Free 130 ni bilo tako. Po samo 10tih minutah mučenja so prstki že greli notranji čevelj. Dober začetek. Zajtrk je bil kar pretiran luksus. Sendvički, kavica in celo malo whiskija proti mrazu.

Glede na to da se je izoblikovala ponoči dokaj močna višinska oblačnost in je bil relativno vlažno kljub vetru, se je na snegu naredila trda skorja.  Pospravila sva kamp in skrila vso presežno opremo, katere nama za sestop na Glockturm ni bilo treba vlačiti s seboj, v razpoko zavetrovne skale. Nato sva pričela s štiri urnim vzponom.

Pot naju je vodila čisto do konca Riffel doline po strmi zig zag potki do podnožja Glockturma. Ker je ponoči orkan birl z polno močjo tudi smučin turnij procesij ni bilo več vidnih. Bila sva čisto sama. Nikjer nobenega. Užival sem v trenutkih stran od civilizacije.

Kako uro pod vrhom sva prišla do tehničnega detajla. Imela sva namreč dve opciji. Spusitit se 200 višincev na veliko odprto flanko jugovzhodne stene, ali preplezati en previsni detajlček.

Seveda sva se odločila za bolj adrenalinsko različico plezanja. Jaz sem šel kot bolj izkušen gamsek naprej in par minutk pozneje je stvar bila za menoj. Gabi je sledila. Malo prestašeno sem ji pomagal z eno roko in jo potegnil čez detajl. Adrenalin je naredil svoje.

Toliko koliko jo je prej zeblo je sedaj več ni. Nadaljevala sva pod zandji del vzpona. Gamskogel je na južno stran dokaj skalnat. Dejansko se da z njegovega vrha sputiti samo v en strm južen kuluar. Sedaj ko sva bila že čisto ob njem sem vedel. Ob tem poskusu ta ne bo nij. Bilo je kr krepko premalo snega, bolj led in preveč skal.

Za končni vzpon sva imela tako dve opciji. Dokaj tehnični vzpon z turnimi smučmi, ali plezanje po skalah. Odločila sva se za bolj varno varianto s smučkami. Tako sma po zamrzneni steni lepo počasi nadaljevala. Kmalu se nama je priklučila še skupina, ki je priša z druge doline.

Ironično je šlo za bavarcev, z kraja Siegsdorf kjer sem dan pred najimin podvigom s prijatelji preživel novo leto. Ker je kraj majhen smo se seveda takoj prepoznali. Dogovor za eno pivo ob naslednjem obisku je tako bil fiksen že pred vrhom.

Malo pred depotom za smuči na grebenu 150 višincev pod vrhom smo se malo ustavili. Nato sem splezal še na vetrovni vrh. Ker nisem imel še pravih podplatov za nove pancarje in tudi derez nisem vzel s seboj je bilo to kar avanturistično.

Trd sneg, led in skale z ravno plastiko niso najboljša kombinacija za varno hojo. Spomnim sem se na moj prvi brezglavi podvig po ledeni flanki Hintertuxevega Olpererja skoraj deset let nazaj. Back to the roots. 

Dve hitri fotki na strmem vrhu in že sva se vračala k najinemu vetrobranskem kamnu. O smučanju pri tem spustu kaj dosti ne bi morala govoriti. Skorja je bila trda in se je rahlo udirala. Poleg tega sem malo neuk z nobimi smučarskimi čevlji tepozabil primerno zapret.

Ker so znatno trši ko moji stari nekak tega sploh nisem kaj preveč realiziral dokler nisva naložila še šotorja, kuhne in ostale stvari na hrbet. Na srečo sem lokacijo določil z GPS točko v mojem Spartanu, drugače z druge strani vsi kamni zgledajo enaki.

Vreme se je med tem ze počasi začelo oblačit a sva se vseeno oba zelo vesela od uspele akcije vračala mimo idiličnega fjorda sredi Kauenrtala na tiroslkem nazaj v civilizacijo.