Zima na naši strani alp trenutno skrbi bol za podvige s kolesi in cepini kot s smučkami. Kar se nam mogoče zdi, da je drugod tudi tako seveda ni nujno da drži. Tisti ki me poznate veste, da se zaradi bližine Maribora do Avstrije s pomočjo svete salzburške sezonke, ki pokriva vse od Tauplitza na vzhodu do Zillertal arene  na zahodu, ter ledenika Mölltala na Jugu in Fieberbrunna na severu, prevozim kar dosti terenov, ki so marsikomu kljub bližine še neznani.

Ne glede na sušo v domačih alpah je  po super začetku smuke v okolici Kapruna in Zell am Seeja v novembru tudi Avstrijo zajelo dokaj kompleksna mokro suha, toplo hladna in specifična zima.

Za strah turstičnih delavcev je prav v obdobju okoli novega leta, ko večina nemčije migiria za božička in novo leto v Avstrijske snežne vasice, prišlo do otoplitve z lepim vremenom.

Doline so bile delno bele, v višinah pa se je naredila zelo kompaktna skorjasta podlaga. Vse kar je manjkalo je bilo 20-40 cm svežega puha,idealno pri -10 stopinjah. Tak bi bil recept za perfekten dan na snegu.

Ker sem delal spet znatno preveč čez leto se mi je nabralo okoli praznikov tudi tona nadur in ostalo mi je skor cel letni dopust. Vse to je bilo smiselno spremeniti v smučarske dni. Tako smo s kolegoma Martinom in Erikom pozno proti večeru 23.12.2019 kolovratili nad še eno čudno vremensko napovedjo.

Opcije so bile klasične. Napovedanih je bilo okoli 20 cm snega v slabem vremenu. Iskali smo gozdne lokacije z dobrim terenom. Opcije, na prvi pogled, so bile klasične. Tauplitz, Zauchensee, Obertauern....

Bolj ko sem gledal karto, bolj mi je šesti čut tečnaru še z eno drugo destinacijo. Bad Gastein. Specifično Sportgastein. Tisti kateri smučate powder s strani Ljubljanje poznate to destinacijo. Preko hriba na vzhod gledano z zgornje postaje vrhnje sedežnice ledenika Mölltal. Glede na to, da je ta destinacija bila tudi dobre štiri ure vožnje od doma smo morali na pot zelo zgodaj.

Ko sem se zbudil ob 3.30 in pripravljal vso opremo za klasični powder dan; smuči, tokart še moje Salomon MTN Lab 115 katere sem "podedoval" od Roka Zalokarja po tem ko sem izgubil mojo priljubljeno Q117ko v plazu, plazovni nahrbtnik ABS, pancarje Lange XTFree 130 in da me ne bo zeblo, nove Leki Progressive V rokavice z Aegon2 palicami.

Spraševal sem se kako se bodo pancarji obnesli na prvi dan v primerjavi z mojimi starimi in zelo terpežnimi MTN LAB pancarji.

Zjutraj sta bila Martin in Erik, sta na minutko natančna. V lahke medžćju smo zavili na autocesto proti Avstriji. Situacija je pa postala zanimiva, ko smo se bližali Schladmingu kakšne dve uri pozneje. Oblaki se nepričakovano začeli odpirati.

Ko smo bili še kakšno urco od Sportgasteina sem že vedel. To bo dober dan. Glede na to, da je bil 24.12.2019 tudi ni bilo za pričakovati gužve. Sportgastein kot tak je namreč med smučišči Bad Gasteina znan kot ta glavni magnet za lovljenje pršiča izven urejenih smučin.

Ko smo zavili v dolino, v perfektnem modrem nebu pri -7 stopinjah, smo bili vsi nasmejani. 1,2,3 in bili smo na krožnokabinski žičnici. Najprej je bilo treba preveriti stanje pršiča. Od zgornje postaje smo take po par serpentinah glavne proge zavili na desno pod skalovje v bele nezvožene površine. Podlaga je bila izvrstna in svežega puha je bilo do kolen.

Začel se je dan, ki je minil prehitro. Najprej smo se osredotočili na del smučišča zgoraj pod gondolo. Hitro smo ugotovili, da je močan veter lepo napihal sneg v gozd v spodnjem delu kjer je bilo še ni bilo nobene smučine. Zavoji so bili sanjski.

Okoli poldneva smo začeli širiti obzorja. Krožnokabinska žičnica na Sportgasteinu namreč omogoča preprost dostop do neskončnega stranskega terena Hohentauerna okoli Malnitza in Ankogla vse do Molltala. Najbolj zanimive linije se tako najdejo proti jugu in v bowlo proti vzhodu.

Najprej smo šli preveriti južno varianto in hitro ugotovili, da je za odprte dele tukaj enostavno preveč pihalo. Ledena skorja, krasna kot je bla nam ni bila potreban, saj je bilo dovolj belega veselja na drugi strani. Tako smo se odločili, da bomo poskusili narediti en dolg spust v dolino do tamkajšnje cestninske postaje na vzhodno stran.

Kratek čas sta pred nami naprej šla en nemec in njegov slovaški kolega. Bila sta dva redka freeriderja, ki smo ju srečali čez dan. Ko smo za ovinek prispeli še sami. Smo bili presenečeni. Sprožila sta kar velik in nevaren plaz. Po lavinskem poročilu je bila nizka trojka. Nad 2000 m celo dvojka.

Na srečo sta oba sprožila airbaga. Videli smo da sta se spodaj pobirala iz plaza. Hitro smo šli preveriti če je vse vredu in na srečo sta bila nepoškodovana. Bolj ko sem gledal plaz bolj sem bil presenečen. Odlomila se je bila plošča skorje dobr meter globoka, zapihana in trda in 50 m dolga.

Te deli okoli vrha so neglede na padli sneg predstavljali kr ledeno kraljestvo. Zgleda torej, da je v samem prerezu bila ena vlažnejsša zamrznjena zdrsna plast. Dva smučarja na njej sta očitno imela preveč teže in je šla. Razmišljal sem, da tudi z dostimi izkušnjami tega nebi moral izolirati kot nevarnost. Mati narava je neizprosna in mojčnejša kot mi sem si mislil.

Določili smo da bomo pazljivejši. Nadaljevali smo en po en po sledečem strmejšem napihanem delu. Kmalu smo bili nad "igriščem". Desno gledano v bowli so namreč trije lepi kuluarčki ki nabirajo večino napihanega snega. Tukaj smo si res lahko dali duška.

Bilo je sanjsko. Sveži puhec, dolgi zavoji brez zavor. Tudi podlaga je bila solidna kajti Sportgastein je dokaj znan kot lokacija za lovnljenje raznih "sharkijev".

Kmalu smo bili v gozdu. Pot od tukaj dalje sledi gozdni cesti, ki pelje do mladinskega hostela in posledično postaje za cestnino, kjer stoji tudi avtopbus. En krog tukaj bo "dolgem spustu v dolino" tako traja dobre 45 minut, kar pomeni, da v kolikor dobro planiraš časovnico, ni treba čakati na bus, ki poride vedno ob 15 in 45 minut na polno uro.

Rahlo utrujeni smo se odločili še za eno ponovitev a ko smo se vzpenjali z žičnico, se je vreme začelo radikalno spreminjati. Ko smo pononvno prispeli do gozda je že začelo rahlo snežiiti. Razmišljal sem samo o tem kako je možno, da nasprotno vsej napovedi, mati narava tako lepo poskrbi za nas razvajene človečke, da nam za božička da točno 7 ur podari modro nebo s perfektno temperaturo in idealno količino novega snega za nažiganje.

Dosti več ni ostalo za narediti. Z nasmehi smo se vsedli v avto, sčistili svežega puhec s smuči in v snežnem metežu, ki je prišel iz nenada odpravili domov po darila pod božičnimi drevesci.

(foto: Aleš Kegl, Martin Marizdovšek, Erik Jankovic)