Sem Miha Šalehar. Velika verjetnost je, da me poznate iz radia, mogoče ste me srečali kdaj tudi kje v kaki hosti na kolesu. Kolesarim že od poltrdih časov šestindvajsetih palcev, preozkih krmil in predolgih fajf.

Sicer kadim čike in pijem pivo, a preden začnem s temi rabotami, vedno najbolj prija dober trejl. Pravzaprav imamo gozdna kolesa v naši družini tako radi, da smo v Robidišču nad reko Nadižo začeli razvijati svoj kolesarski center, kar sicer zveni jako romantično, dejansko pa to pomeni, da sem bil zadnji dve leti precej več na lopati, lojtri ali mešalcu kot pa na kolesu.

Zgradili smo nekaj kilometrov trejlov, se ob konzervah in piru zredili za deset kilogramov, sam pa sem si tri mesece nazaj uspel še kvalitetno razčesniti točno tisto ramo, ki vsled kolesa že itak ni bila preveč kvalitetna. In to pri prvem preizkusu novega trejla.

S polnim nahrbtnikom orodja me na vožnji dol presenetil kamen, ki se mi ga, ko sem šel gor, ni ljubilo prevaliti v stran. Moja mtb samozavest je v tem trenutku blizu komaj zaznavnega. Iz priloženega je seveda moč sklepati, da je zadnja stvar, ki jo rabim v življenju, da me pokliče Extremov Aleš in vpraša, če bi pisal blog o tem, kako je, če si prebavni vetrc v štiridesetih omisli e-bajk. How low can you go!?

A ker se slikam novega Levota tudi zelo načelen človek težko upre, sem dahnil usodni da. Poteptal sem nenapisana načela klape, ki za take primere predvidevajo trajno jebanje v glavo, če ne celo izgon.

Pripravljen sem tvegati LGBT in gerontološke zmerljivke in poskusiti to, čemur danes industrija pravi prihodnost. Tudi na ta način si “načelen” človek lahko razloži drznost.

Danes ga grem iskat, jutri ga bom napolnil, potem pa ga bom nekaj skušal uporabljati kot svoje kolo za povratek na trejle.

Pa da vidimo, če je to res to;)

Poročam.

Se beremo.