Instagram in ostala omrežja za razkazovanje posameznikove unikatnosti so človeško iztrebljanje pognala v nove dimenzije. Sranje ni več zgolj tabuiziran fiziološki obred praznjenja ostankov zaužite hrane. Sranje je postalo polnjejne. Polnjenje s sranjem. Nič hudega sluteč človek sedi na školjki, prazni ostanke in se s telefonom v roki polni z novimi idejami.

Boštjan poroča, kako je v soboto dopoldan presmučal Jalovčev ozebnik, nato pa v nedeljo pičil s kolesom na Krim; Nataša je istočasno zlezla ledeni slap, popoldan pa v Bohinjskem jezeru opravila kopalni obred po metodi Vima Hofa. Še prej v tednu pa je pred službo odsmučala eno kratko v Karavankah. Jogo itak dela vsak dan, vsaj enkrat na teden si za uravnotežanje dinamičnega življenjska privošči slack line. Če poskrolaš po časovnici nazaj, ugotoviš, da se oba rada potapljata na dah, sem pa tja skočita na sup, kadar nista na gorskem kolesu, v zenitu poletja pa nadvse rada delita kajterske prigode s peščenih plaž grških otokov ali Egipta.

Tik preden si obrišeš rit, na instagramu dojameš še, da sploh nisi živel, če nisi vsaj enkrat z zagorelimi Ljubljančankami jezdil portugalskih valov, ali družbenim omrežjem priznal, da kolesar ne ve, kaj zamuja, dokler ne odpiči preproste gravel ture. S single speedom, da ne bo pomote. Skratka kredibilna outdoor identiteta terja resno multidisciplinarnost: od kajaka za po morju do lednega klina. Pa veliko, ampak res veliko raznoterega goreteksa.

Vem, zvenim, kot da bi vzvišeno vihal nos nad družbo, ki jo spremljam na družbenih omrežjih, kadar čepim nad belo keramiko, a v resnici sem zgolj dokaz, da pregovor, ki pravi, da "gliha skup štrih" drži kot dober grip gumo. Med toaletno kontemplacijo na temo materialnega outdoor avanturizma sem naredil hitro inventuro orodij in prišel do osupljivega zaključka, da mi ne gre slabo.

Razen supa, ki ga nikdar ne bom imel, ker sem skromen, imam praktično vse. Plezalni pas, ki ga nikdar ne potrebujem, bo sicer počasi preperel, a vsega ostalega, česar spet ne potrebujem, se najde dovolj za kaka tri življenja. Čeprav imam samo eno rit, razmišljam še o drugem in tretjem kolesu. Občasno, ampak razmišljam. Saj veste, kako gre: pošten človek potrebuje enduro raketo za vsak dan, čeprav se ne vozi vsak dan, dobrega trdaka za afne guncat in - tako kaže - spodoben gravel bajk. In ko smo ravno pri poštenju in spodobnosti, sem si novembra, ko je padel prvi sneg, omislil opremo za turno smučanje.

Kaj pa naj spodoben  in mirnim uricam v naravi naklonjen človek počne pozimi? Kombinacija čas/sneg mi je do teh dni navrgla tri povprečno bedne ture in ko sem oni dan resno razmišljal o smotrnosti investicije, sem prišel do pomilovanja vrednega zaključka, da imam vsaj robo, če že snega, časa in - roko na srce - znanja nimam. Karkoli pride, opremo imam!

Me je pa ravno pred kako uro klical prijatelj Igor z idejo, da gremo v četrtek smučat nočni Matajur, saj se govori, da bo dan prej sneg. Seveda! Gremo, samo še dobro lučko grem kupit. Če spet ne bo snega in časa, bom imel vsaj dobre lumne električne svetlobe. Za ko bosta! Sneg in čas, če me razumete. Tako kot bom imel kmalu tretji par tekaških copat za trejle, čeprav vem, da moram v resnici investirat v nove kolesarske, ker se sezona bajka končno zares začenja.

Pa še to bi vas vprašal, če kdo pozna koga na instagramu, ki se spozna: ali lahko termo perilo za motor priznane motociklistične znamke uporabljam za smučanje, ali naj za v četrtek, ki se itak verjetno ne bo zgodil, kupim smučarsko blagovno znamko, da ne zmrznem, ali pa se, kar je hujše od mrzle smrti, pred ljubitelji narave ne blamiram z bencinsko ikonografijo? In ko smo ravno pri tem, premišljujem, da bi šel na nočni Matajur lahko tudi eno izmed lučk za bajk, ki jih posedujem,  čeprav sem nekje prebral, da nočna smučarija terja totalno druge lumne svetlobe kot kolesarjenje.

Mar ni že to, da smučam kar s kolesarsko kahlo na glavi, dovolj veliko odrekanje, dovolj velik protest proti pretirani potrošnji?

Težko je življenje outdoor materialista s petimi čeladami, ki mu manjka še ena. Težki so problemi prvega sveta. Moja ljubezen do svobode v neokrnjeni naravi terja naravnost orjaški ogljični odtis, da o kubičnih metrih za skladiščenje vse te navlake ne izgubljam besed. Najbolj pa me je sezul uvid, ki sem ga čez palec izračunal v objemu beline angleškega stranišča. In sicer to, da tudi kopičenje vsega naštetega in zamolčanega terja svoj čas.

Kaj pa če za prebiranje recenzij, modrovanje in pametovanje o orodjih za "doživljanje življenja" porabiš več časa kot za dejansko življenje? Če bi k prvemu delu neenačbe prištel še ure mojega dela, ki jih terjajo ene same turne hlače, ki jih uporabljam tri (t)ure letno, je rezultat lahko dober povod, da si nastaviš še levo lice. Edino, s čimer se še lahko tolažim, je, da sem s svojo ljubeznijo do hribov nahranil nekaj parov pridnih azijskih rok.

Ali sem vam povedal, da poleg naštetega resno premišljujem še o tem, da nujno potrebujem še tretji.....

Ni kanu. Povem drugič.

Se beremo,

Miha