Ne vem, če veste, a letos je koles tako rekoč zmanjkalo. Ne vem, kaj točno se je zgodilo, a prodajalci so prodali praktično vse, kar so proizvajalci proizvedli. Verjetno ima pri tem veliko opraviti trend, da na instagramu objavljen avtoportret z nekaj jurji kolesarske opreme generira skoraj toliko lajkov kot wanna be turna smuka, še več pa bržkone pandemična godlja.

Ljudem so zaprli kajtanje na Tajskem, surfanje na portugalskih valovih, občine in BTC! In alterntiva se je ponudila sama. Homo sapiens je odkril da na vzpetinah okoliških hribov obstajajo čudne gazi, ki so bile prej domena gobarjev, kostanjarjev, upokojencev in dolgočasnih hodcev. Infrastruktura!

Pa se je začelo. Že prvi val epidemije se je iz perspektive domačega vrta, živim namreč pod lokalnimi trejli, videl kot kolesarski festival na Gardi. Vreme je bilo nepredstavljivo lepo in račne čudovitih novih koles so cele dneve pele mimo hiše. Fino, scena se razvija, smo rekli, a po drugi strani je vsakodnevna terenska raziskava pokazala, da se pripravlja nekaj velikega in niti ne tako dobrega.

Na potkah so se s kolesarji in starimi prebivalci gozda znašli tudi pripadniki populacije, ki je gozdove poznala pretežno iz dokumentarcev. Logično! trgovski centri so se zaprli in odkrili so brezplačne blagodati bližnjih kucljev.

In tako je koncentracija uporabnikov potk praktično v hipu narasla do same meje vzdržnega; vzniknili so sporadični konflikti, vzpostavila sta se vsaj dva polarna in nek zaskrbljeni očka, verjetno tudi amaterski ljubitelj prava in drobnega tiska, se je pozanimal, kdo ima prav in kdo ne. Ter na FB objavil mnenje in končno sodbo. 

Ta je jasno opredeljevala, kdo sme in kdo ne sme biti tam. Kdo je varen, kdo nevaren. Kdo je v primeru poškodbe potencialni obremenjevalec zdravstvenega sistema in kdo ne. Stvar je zaokrožila, se dodobra povšečkala in začelo se je! Vzniknili so posamezni konflikti, največkrat v obliki pokroviteljskega in dušebrižniškega modrovanja, nemalokrat pa sem zaznal tudi neposredno akcijo nastavljanja povoznih ovir.

Fizično preprečevanje kršitev z namero poškodovanja tistih, ki kljub vidnim opozorilom, še vedno prakticirajo tvegana dejanja, nevarna za celotno družbo. Seveda so se tudi za krmilom kolesa znašle kretenke in kreteni, ki so brez pozdrava na polno slalomirali med polnim gozdom pamžev in staršev. Do popolnosti je manjkala samo še pika na i: brezsramni mulci, ki si, namesto da bi se ukvarjali z drogo, digitalno onanijo in manjšimi tatvinami, sredi zanemarjenega gozda izkopljejo par band in dva skoka.

Nezaslišano. In potem se jim je strgalo. Vzpostavil se je konzorcij lokalnih lastnikov in sovražnikov dvokoles, katerega edini namen je bil, spraviti kolesarske smeti ven iz gmajne. Oragnizirali so protikolesarske varde stokilašov, redno patruljirali s pivskimi šestorčki, klicarili policijo in inšpekcijske službe, nabili na drevesa table za ozaveščanje, težili, grozili, podrli vse, kar je bilo kolesarskega, in na poti nanosili kubike vejevja.

Med drugim tudi na tiste dele poti, kjer je v zemljiški knjigi vpisan avtor teh vrstic. In tako se je zgodba nekonfliktnega kolesarjenja nad Šentviškim hribom bolj kot ne končala. Vinčkove/Netopirčkove ni več. Jajčkova, ki sta jo pred več kot dvajsetimi leti vzpostavila Andrej D. in Gorazd, pa je neprepoznavna.

Seveda pa to ni zgolj povest iz našega skromnega hribčka. To je zgodba, ki se dogaja, ali pa se šele bo zgodila, na praktično vseh mestnih in primestnih kucljih, kjer zadeve niso urejene. Če se nas je po Šentviškem hribu pred petnajstimi leti z Gorazdom in Deklevo vred vozilo pet, je danes takih, ki bi na tem koncu mesta radi furali trejle, verjetno stokrat več.

Zanimivo bi bilo izvedeti, kake so številke v celotni Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru....

Ali je torej čas, da se poslovimo od koncepta popoldanske ture po primestnih potkah? Zelo verjetno, kajti po sedanji zakonodaji, obremenjenosti in ob aktualnih čustvih na poteh, si težko predstavljam premik, ki bi vodil v povečanje tolerance do kolesarskih souporabnikov teh poti.

Saj razumete: že pehote je veliko, nas je pa preveč. In razlika med veliko in preveč vedno temelji na moči tistega, ki ima prav. In pravno gledano ima prav pehota. Ta bitka je izgubljena.

Kako naprej? Najprej je potrebo pohvaliti ekipe in društva, kot so v ljubljani KD Rajd, ekipa z Golovca in podobne naveze, ker dejansko omogočajo prostore in metre poti, kjer vse skupaj lahko počnemo v miru in legalno. Upam, da bodo podobne zgodbe vzniknile tudi na ostalih hirbih v okolici, kajtri potrebe po metrih še nikdar niso bile take.

Po drugi strani pa se sprašujem, ali se bom moral v bodoče res odreči vsem tem čudovitim trejlom v okolici in prstati na novo realnost, ki bo kolesarje stlačila v namensko narejen rezervate, trail centre, parke....?  Zelo verjetno!

Rešitev vidim v čim več legalnih metrih, ki bi večino, sploh pa hitri in neusmiljeni podmladek (vsi smo bili taki!) preusmerila v nadzorovana okolja. Rešitev vidim tudi v doslednem spoštovanju hriboske in kolesarske etike. Rešitev slutim tudi v tem, da se najprej vpraša in šele potem skoplje. In nenazadnje tudi v tem, da s tem, ko nas je več in se praktično vsaka družina sramuje vsaj enega gorskega kolesarja, postajamo bolj vsakdanji. Kljub vsemu pa bo naš status gozdnih "čefurjev" zelo verjetno ostal.

Osebno bom še naprej fural okolške fotke, pozdravljal, se ustavljal, kaj skopal, očistil; upajoč da spreobrnem vsaj kakega inštalaterja pehotnih min.

Se beremo,
M