Prelep novemberski začetek turne sezone
Datum objave: 04.12.2019, avtor: Jure Noč
Saj ni res pa je… Še oktobra pa začetek novembra, ko smo že prekleli plezalke od dolge plezalne sezone, smo sanjali o snegu, ki ga ni bilo. Dnevne preverjanje vremenskih napovedi ni pomagalo. No, na plačilni dan 10. novembra pa se je začelo.
Spremljanje izobar, izohips in ostalih hips je obrodilo sadove, saj smo okoli Katchberga naleteli na mrzlo jasno vremensko luknjo in seveda ta pravi pršič in deviške flanke.
Takega začetka noben od nas ni pomnil. Po več kot letu dni je bil z mano v smučini Mitja Peternel, ki ravno izdaja svoj ponatis turnega vodnička Najlepši turni smuki avstrijske Koroške.
Cel dan smo imeli v bistvu geografsko predavanje o okoliških turnih kucljih. Res je enciklopedija turnega smučanja v Avstriji.
Ker smo prebili led, je bilo treba ponoviti vajo, da prelepi zavoji niso bili samo naključje. Na blef smo se čez 3 dni odpeljali preko tunela za razmerami. Bil sem iz nočne službe, zato je bil štart malo bolj pozen.
Flanka Gmainecka me vedno fascinira, ker smo bili močna ekipa, pa ker smo imeli s sabo Jana, ki je našutan še od lanskih vseh Gruzij, kjer je prebil večino zime, smo poskusili z noro dolgo turo.
Enim prvi, meni drugi turni smuk, pa 1600 višincev, moram priznati, da smo se kar pogumno zakadili v gaženje. Janu kapo dol za neskončno flanko, ki jo je po gruzijsko zgazil.
Na vrhu mraz, veter, tako da smo se po parih minutah zakadili po flanki. Iz Špitala se je kasneje slišalo, da so eni nori Slovenci tulili od veselja po nacionalnem turnem ponosu Koroške.
Začetek sanjski, potem se je malo ustavilo, sončka ni bilo, pojavil se je veter in smo šli seveda kmalu nad Maltaberg. Stubeck nam je letos ostal 2x dolžan. Obakrat smo obrnili zaradi megle, enkrat odpeljali pršič,drugič gnoj totalen.
V gnoju se naš splitbordar Uroš ni najbolje znašel, verjetno pod vtisom obračanja svojega Cherokeeja z letnimi gumami na strmi zasneženi cesti par ur prej. Ampak tura je bila družinska in moja Špela je suvereno opravila nalogo.
Rehidracija v Leonhardhutte opravljena uspešno.
No, četrtič gre rado, pravimo na Gorenjskem. Po mnogih zaporah cest na koncu pridemo v Wald. Ker je bila cesta zaprta, smo prva 2 km prehodili peš, enkrat pa celo plavali v blatu.
Kot prave klene Gorenjce nas to ni ustavilo in nagrajeni smo bili z enim boljšim pršičem z Aignerhohe. Dolina je samevala, slišali pa so se huronski bojni kriki na zgornjih 350 metrov.
Nižje pa najboljša skorja ever, ki je našemu generalu Metodu zagrenila turno smučanje za najmanj 3 mesce.
Ja, če je šlo v četrto, gre še v peto. Pa ni bilo tako. Mallnitz, Maltaberg, Stall. Povsod zaprte ceste zaradi zemeljskih plazov. Po skoraj 300 km prevoženih cest smo ponovno pristali na bližnjem Katchbergu. Bilo je reševanje dneva. O smučanju ne bi zgubljal besed, a za november ocena 21/10.
