Živijo, banda, dočakali smo jo. Pomlad. No, pravzaprav sem vesel, da smo jo doživeli. Kajti lani je kazalo precej slabo. Vsaj meni. Moja sposobnost nadzora lastne usode je bila približno na nivoju Jelkovih kompetenc za koordiniranje cepilne odrešitve. Blizu nič. V prvem valu sem samo debelo gledal in se samozdravil s pivom in čim manj kolesa. Robidišče trail center je obstal, pili smo torej pirčke utehe in čakali Janeza.

Smiljenje samemu sebi na posteljici dobre vage. Nobenih droži, nobene motivacije, nobenega navdušenja nad "obilico" novega časa, nobenih osebnih izzivov, bolj kot ne premagovanje depre s pikniki. Potem se je, kot veste, sprostilo, Janez je pognal in začel se je turistični stampedo: delo od zore do mraka, ob mraku pa pica in pir. Vmes pa še radio. Na kolesu sem bil v celem poletju petkrat. Še pogovarjati se mi dalo več o tem. Pa se je kmalu zgodil jesenski hausarest; ta je kljub več časa tekel - in to dobesedno -  podobno kot prvi, le da se je končal nadvse nesrečno. Z adventnimi bakanalijami. Katastrofa. Ko sem na predvečer božiča stopil na tehtnico, sem bil sprva mnenja, da gre bržkone za prazne baterije ali neravna tla. Nato sem vajo ponovil pri bratu in pogruntal da je z baterijami in vodno tehtnico vse v redu. Razen zanemarljive razlike v stotiškem delu decimalk sta obe pokazali malo manj kot (z besedo) sto trinajst  kilogramov. Jebenti zemeljski pospešek! Sklep: pri 191 centimetrih sem bil za vsaj deset centimetrov premajhen. Če z lepo draveljsko besedno zvezo rečem, da sem bil v epskem kurcu, prav nič ne pretiravam: bolela so me kolena, prav so mi bile samo še ene hlače, pri nekem patetičnem "gremo na bajk" poizkusu, pa sem prvič v življenju spoznal, kako je, če se ti med zariplim pizdenjem čez frenda, ki si ga običajno čakal, stegna dotikajo subkotanega maščevja na trebuhu. Ogabno.  

Konec! 

Jap, toksični trend je potrebno zaustaviti, preden se podbradek dotakne dlak na prsih.  Še dobro, da sem sila šibek človek. Šibki ljudje imamo čudovito lastnost, da hitro popustimo skušnjavam, kar se lahko bere povsem narobe, a pravi trik je v tem, da z malo samoprevare popustimo tudi pozitivnim sugestijam. Če se prisilim in en dan brskam po spletnih straneh, namenjenih muharjenju, bom že jutri lahko zaprisežen ribič. A ker  v tem, da človek mojih let menja nekaj, kar precej dobro zna, za nekaj, za kar bo potreboval leta, da bo presegel status začetnika, ni pravega smisla, sem šel raje na net pogledat par mojstrov, kako furajo meni ljube tehnične trejle. Ugotovil sem, da je to spet postal trend. Pravično je, da smo po letih čaščenja zlatih telet v obliki speglanih flow trejlov, spet ugotovili, da najboljše poti v resnici delajo pešci. No, pa pustimo subjektivne detajle, pomembno je, da sem bil po letu tavanja v teminah pozitivne energetske bilance v dobrem dnevu in pol s seboj zmenjen in motviran, da se porihtam. 

Začetek! 

Ko enkrat začneš, ni težko. Znameniti borovniški modrec pravi, da si z vsakim korakom bližje cilju, če si prav obrnjen. Treba je postati inu ostati motiviran, v stiku z vsebino nekako, odvzeti nekaj energije teleščku in mu dodati nekaj porabe. To je to. Pir po novem teče samo ob sobotah, ajde, pogojno ob petkih, vmes se - tako kot se je vedno doslej - zgodi skoraj pet aktivnosti. Okej, priznam, tudi materalistično/inženirsko žilico je treba vznemiriti. Za motivacijo. Kmalu po novem letu sem začel vitalovcem (ljudem podobni prebivalci območja Extreme Vital pri Šk. Loki) težiti, naj mi nehajo težiti z električnimi kolesi, ki so sicer fini pripomočki, a niso zame. Dolgčas je, če si na elektriki vedno sam, moja ekipa pa jih še vedno ni sprejela. Jebiga,  čudni tipi, ki s(m)o bili leta skeptični do sedežnih opor na gumb, nemških gum pa še zdaj ne vozimo. Potem sem začel najedati, da bi imel nekaj s podobno geometrijo, kot jo je imel lanska Specova lahka e konjenica Levo SL, le da karseda lahkega, ker bi, preden me pobere, spet rad napletel kako turo čez jurja višincev.

Sledil je test mladičevega Stumpyja EVO in rodila se je ljubezen, za katero slutim, da bo trajala. Krim v  snežnem poprhu za premiero. Nevpadljiva super žverca, ki zna res čisto vse, kar znam jaz. In še več. V zadnjem času sem pofural kar nekaj lokalnih tehnikalij, za katere sem še novembra mislil, da jih ne bom več nikdar videl od blizu.  

Ampak kolo je itak semo orodje za doživljanje življenja, kot pravi nek drug modrec, ki ga poznam. Vse ostalo je na tebi. In ker se idealen pomladni dan zgodi samo enkrat na leto, ni slabo, če si takrat optimalno pripravljen. Kajti do konca jih je, glede na števec kilometrov, morda le še dobrih dvajset.  Kake tekmovalne forme ravno ni, vseeno pa hvala mišicam za spomin. Klavna teža je šla na spodobnih petindevetdeset in skromno upam, da nekje tam okrog tudi ostane. Plani za letos so veliki, tako kot vsako leto, kar pa jasno pomeni, da obstaja velika verjetnost, da se ne bodo zgodili. Ali pač.  

Tako kot vsako leto;) 

Se beremo, kako smo!