Preden sem se vrnil domov sem imel v načrtu še eno pomembno stvar. Na poti v Avstrijo preko Radovljice, sem dal na moje nove velike powder dile zmontirat še ATOMIC SHIFT vezi s 120 štoparji.

Ker imam mega velike dilce bolj za zares puhaste dni, ko se ne hodi dosti (ampak vseeno malo), sem s sabo vzel še nove G3 minimalist kože. Te so lahke, kompaktne in hitro sušeče. S kožami G3 sem do sedaj imel vedno dobre izkušnje in tudi kake tri sezone pozneje, se ob pravem hranjenju v hladilniku, še vedno lepo lepijo na smuči.

Medtem, ko so pri nas vsi stokali nad soncem in visokimi temperaturami, se je v sredini Avstrije, nekje med Kufsteinom in Zell am Sejem, začel kuhati mali snežni metež. Cilj: Kitzbühel. Vsi, ki poznate to področje veste, da tudi nižja smučišča kot sta Westendorf in Alpbachtal nudijo ogromno možnosti za nažiganje strmin v gozdovih.

Ker je bila napoved nevihtna in vidljivost slaba, bi morali ostati pod drevesno mejo. Kazalo je, da bo v soboto snežilo skozi cel dan, enako je zgledalo za nedeljo. Moram priznati, da sem se v zadnjih dveh letih Kitzbühlu dostikrat izognil saj so tereni dokaj preprosto dostopni in "mala kanada" v ozadju, tudi ni več tak skriti diamant kot je včasih bila. Zelo podobno kot Zauchensee v Avstriji.

A med tema dvema opcijama ima Kitz vseeno eno veliko prednost. Teren je znatno večji. Pri lenobi, povprečnega žičniško podprtega lovilca puha to pomeni, če greš 5 minut dlje od zadnje potegnjene smučine, je vse rosno deviško. Ker sem tudi sam po parih letih že malo pozabil kje so tu najboljši tereni bi to bila perfektna priložnost le te spet najti.

Ko smo se vozili s smeri Kufsteina na jug, prvi vtisi niso bili preveč obetavni. Deževalo je. Kaj je s snegom ki bi naj padel? Z začetkom dneva se je temperatura dvignila na tri stopinje in vlaga v zraku je naredila svoje. Naša motivacija je bila na dnu.

Ko smo prispeli v garažo Fleckalm žičnice, sem še razmišljal ali bi raje vzel stare dile. Tobi, naš lokalni kolega, si nekako ni delal teh skrbi. Nato smo se vzpeli daleč na južno stran Kitza v smeri male Kanade. Dež se je vedno bolj spreminjal v sneg in neurje je postajalo vedno bolj snežna nevihta. In tako, nekje ob medvedjem vrhu, smo zavili v gozd.

Po prvih dveh zavojih je bila situacija jasna. Čez noč je padlo 15 cm puha na perfektno podlago. Skoznjo ni gledalo ničesar. Dali smo si duška in se spustili v dolino. Za velikimi pašniki smo morali prečkati potok kjer je do izraza prišlo naše znanje posebne discipline - metanja smučk ter prečkanja vode v pancarjih. Uspelo nam je brez večjih težav. 

Naslednji dan se je naše veselje le še stopnjevalo, saj je po našem veselem raziskovanju prejšnji dan, začelo konkretno snežiti. Tako je čez noč zapadlo še najmanj   20 cm povsem svežega "purfla". Zjutraj smo začeli še v megli, a "stoke level" se je višal z vsakim zavojem.

Očitno je slabo vreme pregnalo druge iskalce powder zakladov in tako ni bilo nobenega nepotrebnega stresa. Proti napovedi, so se okoli poldneva oblaki razkadili in znašli smo se v pravi zimska pravljici. Videlo se je vse do Weissenseja in Dachsteina, napočil je čas za tiste bolj skrite terene.

Prečkajoč s 3S gondolo, ki je tako kot v Whistlerju napeljana preko cele doline, smo zavili na en greben is ustavili po pol urice hoje. Tukaj nekje naj bi se skrival vhod v vesele gozdne kuluarčke. Take mitične, ki se jih lahko nažiga od vrha do dna. Super test za moj novi setup: G3 kože in turno smučarske vezi SHIFTI so delali kot je treba a moram priznati, ne glede na to, da sem jih že dostikrat pregledal, sem potreboval nekaj minut, da sem se znašel z vstopnim mehanizmom za pine, pri vzponu.

G3 Minimalist kože pa so se lepo pritrdile. Sistem za zapenjanje je izdelan iz plastično silikonskega materiala, ki tudi z rokavicami omogoča preprosto zategovanje, nekaj kar sem pri prejšnjih kožah pogrešal, kajti vedno snemati rokavice za vsako malenkost je dokaj nadležno. Kljub teži, tega monster freeride setupa, kože tudi na strmih delih niso drsele, tudi sneg se ni preveč prijemal na njih.

Prispeli smo na sleme in se pripravili na spust. Naša vodiča sta se spustila prva, strmina je bila dokaj primerna za kakšen mali plaz nove nepredelani plasti. Ko smo videli, da je vse ok se je začelo veselje. Seveda, kot ponavadi v teh najlepših trenutkih. se je baterija za kamero GoPro do takrat  že spraznila, a navkljub temu  spomin ostaja.

Ko smo prispeli do spodnjega dela smo zašli v dokaj ozek iztek. Naš sluff je ustvaril plazovni potoček, ki se je z mirno hitrostjo gibal proti izteku. Preden si zavil na krasno odprto planjavo, je bilo tako treba stisniti zobe in pospešit v par zavojev z maksimalnim radijem.

Iz dna doline smo se vrnili v dobrih 15 minutah do mesta za taksije, ki so nas odpeljali proti gondoli, nato smo vso stvar ponovili še dvakrat.

Ko smo se poslavljali, sem malo razmišljal. Bivakiranje, turno alpinistični vzpon na en vrh, ki me je čakal že nekaj časa za povrh pa še sveži puhek, ponovno delno v sončku, tako kot za božiča. Ne glede na stanje zime je obveljalo pravil,o če dobro izbiraš lokacije se še vedno najde. Usedel sem se v avto in odpeljal proti dumu saj je naslednja dogodivščina že čakala pred vrati.

foto:
Aleš Kegl
Gabreile Göbl
Tobi Tirscher
Ana Nikolic