Vedoč, da sem stari gnjavator, tvegajo tudi to, da več kot nergati tja v dan, v resnici ne znam. Zatorej v tem trenutku, podprt s štirimi nogami stola in tremi piri, sedim v najbolj zahodni vasi, v močvirijih nečesa, kar sem si zamislil kot prvi posoški trail center, in razmišljam.

No, v resnici zadnje kvatre več kot furam, kosim travo, šejpam trejle, se udinjam kot šatl kuzla in opazujem, kaj ljudje, ki prihajajo v “moje” konce furat, porečejo, ko med zasebno mtb flotiljo, kadar imam čas,  izberem črnozeleno sulico z vijoličastimimi LED-icami.

Izsledki so naravnost ospuljivi. WTF?

Menim, da je e-bajk bolj kulturni kot pa tehnološki fenomen. Ne pomnim, kdaj bi nazadnje kak človekov izmislek uspel v tako kratkem času zgenerirati takšno število naravnost bizarnih stereotipov. Od sovraštva, pretiranega navdušenja, pa vse do divjih zmot.  

Naj najprej opravim s tistimi, ki primerjajo e-bajke z enduro ali trial motorji. Popolna zabloda! Ker tudi sam rad operiram z omenjenima tipoma motornih vozil za tehničnopotja, naj vam povem, da na svetu ne boste našli človeka z izkušnjo obeh svetov, ki bi pritrdil tej domnevi.

Elektroni, ki dogrevajo gonilni ležaj, niti približno ne vplivajo na kakršno koli spremembo tehnike kolesarjenja, ki bi spominjala na rabote, ki se jih uporabljajo na terenskih motociklih. Svetova še vedno ostajata popolnoma ločena in električni offroad motorji niti od daleč ne spominjajo na e-bajke. In obratno!

Nekolikanj bolj prav imajo morda tisti, ki so mnenja, da aplikacje in displeji napravi, ki ji porečemo e-kolo, kradejo prvinskost. Delno drži. Vsa romantika kolesa, ki je nenazadnje le skromno orodje za doživljanje življenja, tiči v preprostosti in na fiziologijo poganjača vezani avtonomiji.

Če imaš zračnico in če ob poteh rastejo borovnice, ki predstavljajo kalorije, in če ob trejlu žuborijo hidraciji nakonjenji potočki, se s klasičnim samogonom lahko v gmajni izgubljaš, dokler te nese volja.

Elektronec ima svoje omejitve: ko ledica usahne, se v bateriji akumulirana lahkotnost Pantanija prelevi v precej retro doživetje, ki spominja na gonjenje deset let starih frirajd koles. Z mačkom! V resnici pa niti ni tak problem. Da se tudi brez e-jev.  

In ko smo ravno pri argumentu teže, vsi vemo, da je le-ta izjemno relativna posledica zemljinega privlaka. Nisem fizik, da bi na tem mestu z gotovostjo trdil, zakaj se nekatere težje e-krave, kadar jih zgrabiš za roge, zdijo lažje od drugih, lahko pa špekuliram, da ima omenjen fenomen marsikaj za opraviti s postavitvijo teže na prava mesta. 

Levo je v primerjavi z nekaterimi drugimi e-primerki, ki sem jih pokušal in katerih priimkov zaradi gole spodobnosti ne bi našteval, skoradja ne e-bajk. Reč gre res fino tudi dol. Dva prijetna znanca, tipična začetnika nove šole, ki verjameta, da je bistvo gorskega kolesarjenja v drkanju po internetu in super hudih in lahkih kosih, sta po kratkem preizkusu trdila, da se tako “hitro” še nista dol peljala.

Iz česar lahko izpeljemo, da novokomponiranim  amaterskim enduro atletom, ki dajejo zadnje vzmeti na piljenje makaronarskim in švedskim ekspertom, ker tako pravijo frendi in internet, kaka dodatna kila še kako lepo kompenzira pomanjkanje tehnike. Lahke stvari pač niso narejene za trde ude, ravne trejle in korporativno tekmovalnost.


No, da ne bom nakladal preveč za to pot, naj povem, da sem nad e-pogonom navdušen, saj lahko okoliške trejle  sčekiram v trikrat krajšem času, predvsem pa gor grede potrebujem le kaki dve minuti manj kot moj šatl. 600 višincev z motorko in stotimi kilami? Šala mala. In to po trejlu gor! 

Prav slednjo lastnost vidim kot ključno dodano vrednost spornega artefakta. Kar se tiče dolvodnosti, ga še vedno nebi zamenjal za nemotorca, sem pa ž njim v tem tednu omlatil tudi tiste skoke, ki si jih moja malenkost še upa skočiti. Fino in presenetljivo precej stabilno.

No, sem tudi oplaknil ž njim! In odlomil šifter za sedežno oporo, za kar se posojevalcu opravičujem in mu sporočam, da bom škodo poravnal takoj, ko mi delegacija Extremvitala na Robidišče trails prinese nov kos;)

Jutri grem z njim odpeljat cel Matajur. Špijetar to Špijetar.  Pa da vidim, kako se reč znajde v dolgometražnih epičnih klasikah.

Se beremo,

Miha