Ko v Mariboru lahko po službi narediš hitro turo na Pohorje in se skozi gozd z svetilko igraš nekje med Piskrom in Partizanko veš da je dobra zima.

Kaj šele Julijci. Ob snemalnem delu na naši seriji varnostnih filmov je bilo že decembra obetavno nekaj, kar se je uresničilo kmalu po novem letu.

Ko smo se tako zadnji dan pred preteklim zaprtjem smučiš dvigali z nihalko na Vogel, nam je bilo jasno. Ta dan bo poseben. Temperatura je bila okoli -10 na 1.300m. Snega, nam je bilo rečeno je bilo toliko kot že 43 let ne. Skeptično smo se dvignili s sedežnico, pravi luksuz te dni, do Orlovih glav. Po pregledu plazovitosti in snežne odeje smo se spustili pod sedežnico Zadnjega Vogla.

Takrat me je doletelo. Med zavoji, ko se je beli puh nežno dotikal obraza, so se v moje vidno polje mešale slike z lanskega obiska Japonske, iz Furana. Vračal se je občutek, ki sem ga takrat imel, ko smo prav tako v pol metra sanjskega puha kar lebdeli skozi belo materijo. Katarza. Po vsem kar se je zgodilo v letu 2020, se mi je na obraz povrnil nasmeh, motivacija je naenkrat šla na 1000, kakor da bi vklopil nekaj, kar je zame bistvo da sem, a je bilo v vsem šumu realnega sveta, postavljeno v en kot.

Ko smo tako naredili prve linije dneva je bilo že jasno. Danes bomo vozili dokler kolena ne bodo tako pekla da ne bomo več morali.

Za vse ki Vogla ne poznate po terenu tukaj lahko dodam, da kar se tiče tipičnega powder resorta Vogel izpolnjuje vse zahtevne kriterije. Teren je razgiban. Zahteven do zelo zahteven, strm in dokaj neizprosen. Ponuja dovolj opcij za razne dodatne Front in Backland spuste - ja tako se to danes v marketing jeziku velikih smučarskih znamk imenuje iskanje puha v okviru terena smučišča ali dalje ven.

Naš načrt je bil prvo nažigati Zadnji Vogel in vse razne variacije spustov po Žagarjevem Grabnu. Ker je nihalka vozila vsake 30 minut so to seveda bili neizprosni maratonski krogi. Sanjsko zaliti gozdovi v katerih smo srečali, s socialno distanco, prijatelje ki jih, razen na socialnih medijih, nismo v živo videli že tako dolgo, da se delno skoraj nismo prepoznali. Vsi smo se z nasmeški na obrazu spuščali v dolino.

Nekje v četrtem "krogu", se nam je začela porajati nova ideja. Priložnost je bila enkratna. Mogoče tokrat izvedljiva. Namreč nekaj let je že minilo, odkar sem se z Vogla spustul do Ribičevega laza pri jezeru. Takrat, smo se spustili skozi tako imenovane "joškice" potem po gozdu in poti dalje ob potoku v dolino proti vzhodu do Ribčevega Laza.

Že takrat sem na levi breg v smeri platoja kamor pelje Vogelska nihalka, gledal nekak strm skalnat del, tak kos mini Aljaske, po strmini primerljiv z kakšnim Krippensteinom, nekako znan tud kot plazovit trikotnik. Skale, odprta flanka v gozd. Dokaj strmo. To kar mi je všeč : ).

Po kratkem posvetu in z Rokom iz Vertical Adventures Slovenia ob Vogelskem Burgerj, je bilo jasno da bo zadnji run takšna ta prava mala avanturica. Pika na I nepozabnega dneva. Tudi prevoz iz Ribčevga laza smo zorganizirali in tako smo seveda štartali takoj.

Oba moja spremljevalca, Erik kot Boštjan sta po duši bol powderhunterja, torej nista preveč navdušena laziti v nedogled do linije. Kot vedno je tukaj pomagal pri rinjenju naprej moj "ata smrk" pristop, ko pač nikoli ni več daleč. Še malo pa smo tam.

Po 30 minutah štamfanja smo tako prispeli nekako na lokacijo spusta. Bilo je že kar pozno in vedeli smo da bo treba biti malo hitrejši, da nas ne bo dohitela tema. Ob pogledu na belino brez linij sem se spustil v trikotnik. Nebesa. Po dveh "mehkejših zavojih" sem vedel.

Drži. Tako kot vse ta dan, ni bilo enega samcatega plazu v razmerah skoraj kot na Hokkaidu leto dni poprej. Nerealno. Od srednjega dela smo se spustili v levo strmino kjer sem si dal duška malo v alpinistično strmem stilu, potegnitl par zavojev in se vriskajoč od veselja spustil dalje gozdni slalom.

Od tu dalje se je začela igra navigacije. Seveda smo se zaradi top razmer zadali malo preveč nizko v gozd in nato kot taborniki iskali pot nazaj do markacij, ki so nas pripeljale do Ribičevega laza, kjer je že čakal prevoz. Še pravočasno, kajti na cestah so namreč gorele že luči. Sanjski dan se je na žalost moral končati.