Pozdravljeni! Naj za začetek priznam, kako kolesarsko poletje je za menoj. Nikakvo! Nekaj malega sem se gonil s specovim Levom, se zredil pet kil in ugotovil, da je človek v zmoti, kadar meni, da bo njegov hobi postal njegov poklic.

Torej ni bil kriv e-bajk, kriva je bila frekvenca. In ta je bila ob dejstvu, da so se vozili vsi rezen mene, slaba, da še nikdar tako. A naposled sem se le pobral iz brezna pogube in sem praktično spet skoraj vsak dan na kolesu. 

Sem se pa kot novopečeni turistični delavec na področju gravitacijsko gnanega kolesarjenja po gmajnah spoznal s sodobnimi trendi in pogledi, ob katerih se pokojni stari godrnjač, ki ni maral, da se mu reče Gorazdek, v urni obrača.

Vedno je namreč trdil, da je kolesarjenje preprost hribovski šport. Ej, kost stara, gorsko kolo že dolgo ni več samo preprost orodje za izživljanje hribovskega lajfstajla, ampak tudi (ali predvsem) biznis. 

Temeljna ideja gorskega kolesarjenja je bila v začetku in nadaljevanju ta, da se s kolesom pelješ tam, kjer se je prej le hodilo. Naj mi hribovski pešpolki ne zamerijo, a zame so še vedno najboljši oblikovalci trejlov.

Mogoče sem produkt stare šole, a korenine, skale, listje, občasne strože in klimatsko dejstvo, da na modrem planetu kdaj pa kdaj tudi ščije, jemljem kot nekaj samoumevnega, občasno zoprnega, na trejlu pa kot relativno naravne okoliščine za fino zabavo.

Ali kot občasno trpljenje in pokoro. Dobro zafugirana korenina je lahko mini kiker, kadar je suha, ali izziv, kadar je mokra in na pol pravega kota. Kako vse se da pofurati kot hladilnik velike skale na izpostavljenih strminah, vprašajte Zlatkota iz vitalovega servisa.

Kreativnost, izziv in naravna selekcija, ki ti pove, ali si že zrel za konzumacijo ljubezni z določenim trejlom ali boš moral "še malo trenirati", kot je v oglasu rekla smučarka Tina. 

Drži pa tudi, da je ponižnost skregana z logiko instagrama, kjer smo prav vsi do zadnjega semiprofesionalno hudega videza. Na mirujočih fotkah, a nič zato;) Kupili smo torej najhujšo opremo, zdaj pa potrebujemo še okoliščine, ki nas bodo navdale z občutkom, da si jo zaslužimo.

In tako je nekega lepega dne nek pragmatični jodlar začel s helikopterjem transportirati tisoče kubičnih metrov šodra v smrekov gozd in nastal je tako imenovani flow trail - makadamska cesta, ki negira korenine, naravno prst in skale, v dežju pa celo bolje drži kot v suhem.

Rojen je bil nov standard, z njim pa novo povpraševanje. Naj se Hans cvre v dvakrat podkleteni kleti. Z žlahto vred! 

Ne trdim, da taka infrastruktura ni zabavna. Nasprotno! Je pa res, da sceno oddaljuje od bistva in jo dela nekako bizarno, da ne rečem smešno. Je pa to prihodnost, ki ji ne bomo ubežali iz preprostega razloga,  ker je mtb postal mainstream; široki konsenzi pa vedno pomenijo predvidljivost, varnost , všečnost in relativno brezveznost.

Tako smo dobili Boruta Pahorja in trejle brez korenin, električna kolesa in makadmske avtoceste,  ki pod komaj zaznavnim kotom mezijo z dvatisočakov dol v dolino. In ja, ko tole končam, grem gor na Robidišče Trails, kjer trasiramo nov trejl z delovnim naslovom: Za debelega Švaba in prestrašeno Izraelko, ki je prvič na kolesu. 

Jbg, preživeti je treba. O tem, ali je kdo je bil prej, kura ali jajce, Izraelka ali flow trail, pa drugič;) 

Se beremo!