1993

Odgovor je da. Seveda. Se razume! Zakaj in čemu ne bi tekel tudi pozimi? December in z njim konkreten minus na termometru ter s smogom prežeti večeri, ko se je zdelo, da si pot po praznih mestnih ulicah utiram s pljuči verižnega kadilca, so bili pred mnogimi, mnogimi leti zvesti spremljevalci na mojih prvih tekaških pohodih.

Ko zunaj ni bilo nikogar, ko je bila tišina. Ko je očarljivi mir zgodnjedecembrskega zatišja podajal roko povišanemu srčnemu utripu in so se misli slišale jasno in glasno kot še nikoli. Ko so mestne luči tam, povsem na robu mesta, tam, kjer so se začutile zvezde, izgubile svoj sijaj in se je preizprašujočemu tekaču v taistem hipu, nekje med srcem in zavestjo, razkril obstoj neslutenih razdalj. Natanko tam je misel prešinila ideja — kaj če bi stopil naprej? Do naslednjega kraja. Naprej, preko potoka, do reke in nato ob njej, do prve vzpetine. Naprej, kilometer za kilometrom.

Mimo spečih velikanov, preoblečenih v drevesa. Mimo s časom pozabe zaznamovanih polj in tihih, dremajočih jas. Mimo nepredvidljivih senožeti, po literarnih predlogah dišečih travnikov, vse do prvega hriba. Nato, preko njega, na goro, na Brano! Tja daleč, do obzorja. Tistega obzorja, proti kateremu se hrepeneče oziraš iz dneva v dan in ki v tebi zbuja najprej nelagodje ter nato kot igle zbadajoča vprašanja, ki prinašajo nemir, željo, motivacijo, aktivacijo in naposled upor. 

Upor gibanja

Da, tečem tudi pozimi. Vsako zimo. Tudi zato, da podoživim nostalgijo, oziroma srečam začetnika, ki je svoje prve tekaške korake naredil z razpadajočimi košarkarskimi copati ter v opravi, ki bi dandanes zbujala posmeh. Kot takšen sem se nekega sobotnega decembrskega dopoldneva odpravil po kolo, s katerim sem v zgodnjih jutranjih urah, vračajoč iz nekega žura, padel, kako pregovorno, v obcestni graben.

Dedkovega kolesa zaradi prekomerne opitosti nisem našel, zato sem pot nadaljeval peš. Ko sem se naslednje jutro prebudil, sem doživel nekakšno videnje samega sebe, kako sredi noči, opotekajoč se in precej za lase privlečeno prepevajoč KUD Idijote, iščem izgubljeno kolo. Tisto, kar sem videl, mi niti slučajno ni bilo všeč, zato sem odločno zagrabil prve superge, ki so bile pri roki, jih nataknil na noge in krenil. 

Ponavljajoče gibanje človeku prinaša možnost globjega vplogleda vase. Če to počenja v specifičnih okoliščinah se mu prav lahko zgodi proustovsko navdahnjeni moment. Med aktivnim žebranjem lahko vedno znova izluščiš bistvo in ga očistiš balasta, odvečnih besed, misli, oseb, srečanj in poznanstev. Popelje te v kraje, kjer te je nagovorilo in se te konkretneje dotaknilo življenje. Spomni te na dotik sončnega žarka, na surovo moč dežne kaplje, na iskrenost kot britev ostrega diha hladnega zimskega jutra, prijaznosti, ki vzbrsti ob dotiku debla mogočne bukve in nežnosti meglice, ki se ti včasih pridruži ob poti. 

Ter ga sooči s spomini. 

2020/21

Ti so številni, obsežni ter prijetni vedno znova dojeti in objeti kot toplo pribežališče, ko vsakdan pokaže zobe. Seveda niso zgolj in samo lepi in tolažeči, ker kot takšni ne bi navdajali z izkušnjami in spoznanji. 

Spomini … Spomini tudi na čas, ko je bil tek - sploh tek v družbi z večimi tekači, ob določenih urah in krajih tako rekoč prepovedan. 

Ko je tek postal - gibanje upora. 

Na prostor srečanja smo se pripeljali s polzastrtimi žarometi. Zadržano smo se pozdravili, z željo čimprej odpraviti se v gozd, na naše stezice, po merico (ab)normalnosti. Obremenjeni vsak s svojo zgodbo, ki smo jo tjakaj prinesli s seboj na plečih, smo čimprej želeli kreniti in se naužiti tistih presežnih trenutkov, ki so nas čakali v dremavi zimski pokrajini. Trenutkov sestavljenih iz svojstvenih odtenkov teme, vonja speče narave, blata in snega, mahu, trohnečega lesa in listja, telohov, naše povišane srčne frekvence, da, tudi ščepca testosterona ter obenem tudi iskrene deške zvedavosti, igrivosti in odkritosti. Trenutkov, ki jih ne srečaš in jih tudi ne moreš srečati nikjer drugje. 

Krenili smo, z nevidnimi nasmeški na obrazih, krenili po poteh, ki jih poznajo le redki. Na čelu kolone je vselej tekel in nas varno vodil velikanski črni pesjan, bavceron, ki je poznal vsak odcep in smer, kamor zaviti, vsak kraj, kjer se bomo ustavili, se počakali in strnili kolono. Vsak kotiček, kjer bi kdo ob srečanju s presežnim od čiste sreče utegnil zarjuti v temo. Vsako strmino, kjer bo krdelo naposled utihnilo in se posvetilo preživetju. Krenili zavedajoč se, da to potrebujemo in da smo hvaležni za vsak skupen korak, ki ga lahko naredimo.

Nekega decembrskega večera smo začeli teči v nepregledno gosti megli. Neverjetno, kako pristna  in nepredirna je lahko megla v Ljubljani. A tudi v takšni salamensko zgoščeni juhi je mogoče najti sled romantike in privlačne neoprijemljivosti. V prvem kilometru smo se polglasno in godrnjajoče spraševali, ali sploh imeti prižgano svetilko ali ne. Odbijajoča svetloba te praviloma še bolj zaslepi in oropa moči orientacije. Meglo je prežemala vlaga, za katero se zdelo, da je bila tisti večer še posebej zoprna. Mraz je bil mitološko prisoten in razpoloženje temu primerno.

Izkušen tekač ve, da se je v takšnih trenutkih najbolje potegniti vase, se zalepiti na pete superg kompanjona pred teboj in čakati na boljše čase. No, ti so tokrat tudi prav zares prišli. Sredi strmega, grebenskega vzpona na Jeterbenk, se je megla začela redčiti, dihanje je postajalo iz koraka v korak lažje. Poleg dihanja se je sprostil tudi tempo gibanja, ki je v megli bolj kot hitrosti in eleganci, namenjeno varnosti in zanesljivosti. Bolj sproščenemu tempu je sledila bolj razigrana misel in ko smo prišli na greben, je meglen pokrov dokončno ostal pod nami. Ostali smo tam, izpostavljeni blagodejnima inverziji in brezčasno jasnemu zimskem nebu.

Kdo ve, kdo vse je z nami tisti večer delil isti pogled v nebo? Občutek je veleval, da nismo bili sami. Mežikali smo mi, mežikale so zvezde. Sodelovala je tudi luna in sicer tako, da ni svetila premočno, kar nam je omogočilo, da se je pred našimi očmi povsem nesramežljivo razkrilo domala vsako zimsko prisotno ozvezdje, zvezda, planet ter tudi nekaj neznanih premikajočih se belih pikic. Vse skupaj smo, za nekaj hipov povsem osvobojeni in prebujeni, v prvinski enosti z naravo, pozdravili z nadzvočnim ter iz neslutenih globin izvirajočim volčjim tuljenjem proti nebu. 

Preostanek večera je minil v tišini, globoki zamaknjenosti in kontemplaciji. 

Kaj pa prehlad? 

Je vedno opcija, seveda. Tako kot ga lahko stakneš med tekom na smučeh, sankanjem, drsanjem, smučanjem, kepanjem, postavljanjem sneženega moža ali katerokoli drugo zimsko aktivnostjo. Sploh če se slednje lotiš nepripravljen, slabo opremljen ali na silo. Sam zaradi gibanja z zimskim prehladom še nisem imel opravka. Tudi zaradi tega, ker vsa ta leta zimskega nespanja dosledno sledim enakemu protokolu.

Osnova vsega skupaj je ustreza telesna pripravljenost. Brez te nikamor. Nadalje protokol veleva oblačenje v plasteh, z obveznim toplim in merino volna spodnjim slojem. Sploh gate, nogavice in rokavice so ključnega pomena. Tam se vse začne in konča. Nato stvari navlečeš nase po občutku in po načelu - termôôô, da bo toplôôô in lepôôô. Res, brez dobre in tople opreme ga v zimskih nočeh nikar ne biksajte tam zunaj, sploh če vas zanima tek na dolge proge.

Poleg neprebojnega spodnjega sloja velja s seboj imeti dobre in kvalitetne pajkice ali hlače, dober zgornji del, ki poleg toplote omogoča tudi ustrezno ventilacijo. Da se nas ne bo duhalo in vihalo nosov, ko se komu približamo na manj kot 20 metrov. Puli, pulover, kolesarski dres, lažja puhica - vse je lahko del načrta, vsekakor pa se to, kateri kos oblačila bo najbolj primeren in pa koliko plasti bomo imeli oblečenih na sebi, razlikuje od posameznika do posameznika in seveda posameznice.

Nasvet, ki pritiče tej temi je - pojdite ven in testirajte. Oziroma, pomislite, kaj vam sede nositi ob drugih športih, malce prilagodite teku - ponavadi sede kakšna plast manj in rešitev se bo hitro našla. To, da se nabavi kakšen nov in fleten kos oblačila je sekakor opcija. O, da ne pozabim, eden izmed ključnih kosov zimske garderobe je vsekakor buf. Sam imam v tekaškem nahrbtniku vedno več njih. Za uhlje, vrat, za obraz, če je več kot -15 in pa da prestreže potne srage, če se prvemu v koloni zazdi, da se ga v danem trenutku roma preveč turistično in ga je treba v zimski večer naviti po moško. Buuuuf, ekipa.

Ob tem se zimskih radosti ne lotevajmo brez tekaškega nahrbtnika, kjer je notri rezerva. Rezerva oblačil, rezervna svetilka, pa folija. O ja, astro folija, prva pomoč (šnops v prvo pomoč sodi NE), hrana in pijača ter seveda tekaške dereze. Kolega Matjaž Šerkezi in PZSja me bo sicer za ušesa, ampak bom vseeno tvegal. Ob opozorilu, da z verigicami, mini derezicami ne postanete supergornik tipa Viki Grošelj, ampak vam omogočajo nekakšno zasilno rešitev. Sploh če ste trailaški zelenec, takšna bolj cestna in gibanja v hribih neuka beštja. V kolikor je zunaj na trailih ledeno, prekomerno sneženo ali kaj podobnega neukrotljivega na to temo, ostanite v dolini. Dan je v tem času prekratek, temperature in okoliščine prav nič prijazne, tako da se res ne splača tvegati.

Čakaj … ti tečeš tudi pozimi? 

Odgovor je da. Seveda. Se razume! Zakaj in čemu ne bi tekel tudi pozimi? Pozimi tečem tudi zato, ker je to letni čas, ki … izumira. Izumira in izginja pred našimi očmi. Naraščanje temperatur in podnebne spremembe so tukaj že nekaj let! K sreči sem tiste pristne zimske občutke skozi tekaške korake začel zbirati pred skoraj 30 leti, ko je bilo zunaj še hladno in ostro. Ko je pod nogami večkrat škripal na več kot minus deset shlajen sneg. Ko ni bilo varno preveč pljuvati naokrog, oziroma si moral to početi zelo odločno. Ko je buf po nekaj sto metrih teka postal trd kot kamen (kondenz). Ko je ledenel šmrkelj v nosu. Ko si moč gibanja in segrevanja hvaležno spoznal v vsej njuni celovitosti. Tako med kot po aktivnosti. Ko se je nabirala in se tudi sicer nabira baza, za vse napore in peripetije, ki sledijo. Muhamad Ali je ob neki priložnosti dejal, da se šampioni gradijo daleč od oči oziroma žarometov. Zimski večeri se zdijo kot nalašč za to.